Lesena vrata za pasivno hišo

Pasivna gradnja zahteva posebne načine gradnje, prav tako pa je potrebno paziti pri izbiri materialov, ki jih uporabimo pri pasivni hiši. Pasivna gradnja oziroma koncept pasivne hiše izvira iz leta 1991, ko je dr. Wolfgang Feist v bližini Frankfurta prvič postavil pilotni objekt take hiše. Čeprav je šlo za prototip, se je ta tako izkazal, da je na njegovi podlagi nastal standard za pasivno gradnjo in pasivne hiše, ki so na tržišču prisotne od 1998 leta. Ker je standard utemeljen v Nemčiji, ne preseneča, da nas nemško govoreče področje pri izgradnji tovrstnih hiš prekaša. V Nemčiji, Švici in Avstriji je tako nastalo že krepko preko 10.000 pasivnih hiš, ki so zgrajene v skladu z najstrožjimi kriteriji in kvaliteto dokazujejo s certifikatom. Pasivna gradnja pa ne pomeni gradnje samo stanovanjskih eno ali več-družinskih hiš, ampak je na ta način danes mogoče graditi tudi poslovne objekte, športne objekte, vrtce, cerkve, šole in celo proizvodne objekte. Sam standard pasivne gradnje objektov namreč ne omejuje po velikosti, prav tako ne po vsebini. S pasivno gradnjo je tako mogoče zgraditi rezidenčne ali nerezidenčne objekte, prav tako gre lahko za zasebne objekte ali objekte, ki so v javni rabi. Pasivne hiše so tako lahko majhne (npr. počitniške hišice), lahko pa obsegajo tudi preko 7.000 m2, kot je to v primeru največjega poslovnega objekta, zgrajenega na način pasivne gradnje. Standard za pasivno hišo tudi ne omejuje, kje je mogoče tak objekt postaviti – pasivna hiša zato lahko stoji tako ob morju, kakor v visokih planinah.

Kakšen je standard pasivne hiše?

Standard pasivne hiše se seveda razlikuje od običajno postavljenih zgradb. Standard je precej strog zlasti pri zahtevah za uporabo komponent. Pa si poglejmo nekatere zahteve, katerim mora ustrezati pasivna gradnja:

Izvedba pasivne hiše mora biti brez toplotnih mostov (<= 0,01 W/(mK)),
Vsi uporabljeni gradbeni elementi morajo imeti toplotno prehodnost pod 0,15 W/(m2K). V kolikor gre za enodružinsko, prostostoječo hiši, je priporočljiva toplotna zaščita celo pod 0,10 W/(m2K).
Pasivna hiša mora zagotavljati izjemno zrakotesnost. Zrakotesnost je kontrolirana s tlačnih testom.
Pri pasivni gradnji je zelo pomembna tudi zasteklitev. Zahteva se Uw pod 0,8 W/(m2K). To pomeni, da je tudi pozimi mogoč neto dobitek toplote. Pasivna hiša je namreč zasnovana tako, da kar maksimalno izkorišča toploto zunanjega vira – v tem primeru sonca.
Pomembni so tudi okvirni oken, saj morajo imeti vrednost Uf pod 0,8 W/(m2K). v pasivno hišo se vgrajujejo izključno lesena okna, ki dihajo in so izdelana iz naravnega materiala.
Pomemben vidik pasivne gradnje je tudi izkoristek toplote. Izgube pri pripravi in distribuciji sanitarne vode morajo biti zato kar se da nizke.
Pomembno je, da se pri taki hiši učinkovito izrablja električna energija. V ta namen morajo biti vsi gospodinjski stroji iz energijskega razreda A+ in A.

Seveda pa upoštevanje posameznih komponent ni dovolj. Za pasivno gradnjo morajo biti vse komponente, ki so uporabljene pri izgradnji objekta, tudi pravilno povezane in uporabljene. Da gre za pasivno hišo oziroma gradnjo vemo, ko je letna poraba toplote za ogrevanje <= 15 kWh/(m2a), skupna poraba primarne energije pa pod 120 kWh/m2a. Poraba električne energije pri pasivni hiši je pod 18 kWh/m2a. Toplotne izgube ne smejo presegati 10 W/m2, hiša pa mora zagotavljati zrakotesnost n50 pod 0,6 h-1.